Nižja poraba, več udobja – nizkoenergijska hiša in njene skrivnosti

Izraz “nizkoenergijska hiša” običajno pomeni zgradbo ali hišo, ki je zasnovana tako, da porabi manj energije za ogrevanje, hlajenje in druge potrebe v primerjavi z običajnimi hišami. Te hiše so pogosto zgrajene s poudarkom na izolaciji, energetski učinkovitosti in uporabi obnovljivih virov energije.

Glavne značilnosti nizkoenergijskih hiš vključujejo

Odlična izolacija: Zgradbe imajo običajno debelejše stene, tla in strehe z boljšo toplotno izolacijo, kar zmanjšuje toplotne izgube in potrebo po dodatnem ogrevanju ali hlajenju.

• Zatesnitev zgradbe: Skrbna izvedba gradnje zagotavlja, da v hiši ni nepotrebnih zračnih puščanj, kar pripomore k boljšemu zadrževanju toplote in zmanjšuje potrebo po ogrevanju.
• Učinkovita okna: Uporaba dvojnih ali trojnih zasteklitev in okenskih okvirjev z nizkim toplotnim prenosom zmanjšuje toplotne izgube skozi okna.
• Uporaba obnovljivih virov energije: Mnoge nizko energijske hiše so opremljene z napravami, kot so sončni paneli, toplotne črpalke ali solarni kolektorji, ki zmanjšujejo potrebo po konvencionalnih virih energije.
• Učinkoviti sistemi ogrevanja in hlajenja: Ti sistemi so optimizirani za delovanje pri nizkih temperaturah in zmanjšujejo potrebo po energiji.
• Vgradnja prezračevalnih sistemov z vračanjem (rekuperacijo) toplote: Sistem prezračevanja omogoča dovajanje svežega zraka v bivalne prostore in odvajanje odvečne vlage, pri čemer pa se ohranja večina toplote iz odpadnega zraka.

Zasnova in gradnja nizkoenergijske hiše sta sicer lahko dražji v primerjavi z običajnimi hišami, vendar se dolgoročni prihranki pri energijskih stroških običajno izkažejo za stroškovno upravičene.

Kdaj so se začele graditi nizkoenergijske hiše?

Zgodovina nizkoenergijskih hiš sega nekaj desetletij nazaj in je tesno povezana z globalnim priznavanjem potrebe po varčevanju z energijo, zmanjševanju emisij CO2 in trajnostni gradnji. Poglejmo si osnovne mejnike v zgodovini nizkoenergijskih hiš v Evropi:

1970-1980: Evropa, zlasti severne države, je začela eksperimentirati z zasnovo nizkoenergijskih hiš. Skandinavske države, kot sta Švedska in Danska, so bile v ospredju razvoja teh tehnologij, predvsem zaradi svojega hladnega podnebja in potrebe po ogrevanju.

1990: Nastajajo prvi evropski standardi za energetsko učinkovitost zgradb. Države članice EU so začele uvajati svoje nacionalne standarde in spodbude za gradnjo nizkoenergijskih hiš.

2000-2010: Direktiva EU o energetski učinkovitosti zgradb (EPBD) iz leta 2002 in njena posodobitev iz leta 2010 sta postavili okvir za države članice, da začnejo izvajati zahteve za energetsko učinkovitost zgradb. Direktiva je določala minimalne energetske standarde za nove zgradbe in obnove, kar je privedlo do hitre rasti nizkoenergijskih in pasivnih hiš v Evropi.

2010 in naprej: Koncept “skoraj nič-energijskih zgradb” (nZEB) postaja standard v EU. Države članice so bile zavezane k temu, da morajo vse nove javne zgradbe od leta 2019 in vse nove zgradbe od leta 2021 ustrezati standardom nZEB.

Zavedanje o pomenu energetske učinkovitosti in trajnostne gradnje je vodilo do razvoja tehnologij in praks, ki so danes temelj nizkoenergijskih in pasivnih hiš. Ta trend se nadaljuje, saj se po svetu povečuje zavedanje o pomenu trajnostne gradnje in boja proti podnebnim spremembam.

Nizkoenergijska hiša in praksa v Sloveniji

Tudi v Sloveniji zavedanje o pomenu energetske učinkovitosti in trajnostne gradnje v zadnjih desetletjih hitro raste, deloma zaradi evropskih direktiv in ciljev ter zaradi vedno večjega zavedanja o podnebnih spremembah. V skladu z zgoraj omenjeno evropsko Direktivo o energetski učinkovitosti zgradb (EPBD) tudi Slovenija sprejema in izboljšuje svojo nacionalno zakonodajo in standarde glede energetske učinkovitosti zgradb. Poleg tega je postala energetska izkaznica obvezna za vse nove zgradbe, pa tudi za prodajo ali najem obstoječih zgradb. Ta izkaznica pokaže energetsko učinkovitost zgradbe, kar kupcem ali najemnikom omogoča, da se lažje odločijo za energetsko učinkovito nepremičnino.

Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad, ponuja različne subvencije in posojila za izboljšanje energetske učinkovitosti zgradb, vključno z gradnjo nizkoenergijskih in pasivnih hiš. Te spodbude pomembno vplivajo na hitrejši prehod k trajnostni gradnji v Sloveniji. Zato je bilo v zadnjem desetletju zgrajenih več nizkoenergijskih in pasivnih hiš, ki služijo kot primeri dobrih praks. Te hiše ne le da zmanjšujejo porabo energije, ampak ponujajo tudi bolj zdravo in udobno bivalno okolje.

V prihodnosti je pričakovati, da bo poudarek na energetski učinkovitosti in trajnostni gradnji v Sloveniji še naprej rasel, saj država sledi evropskim in globalnim ciljem zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in prilagajanja podnebnim spremembam.

Katera hiša oz. gradnja je lahko nizkoenergijska hiša?

Nizkoenergijska gradnja se nanaša na načela zasnove in izgradnje, ki omogočajo minimalno porabo energije za ogrevanje, hlajenje, prezračevanje in druge potrebe stavbe. Nizkoenergijska načela se lahko uporabljajo za različne tipe gradnje in materiale. Nekatere od teh vključujejo:

• Masivna gradnja: Tradicionalna masivna gradnja, ki običajno uporablja opeko, beton ali kamnito gradnjo, se lahko prilagodi nizkoenergijskim standardom s pomočjo dodatne izolacije, tesnilnih materialov in učinkovitejših oken.
• Lesena gradnja: Lesena gradnja, vključno z montažnimi hišami, je priljubljena izbira za nizkoenergijske hiše, saj je les dober toplotni izolator. Z uporabo dodatne izolacije in posebnih tehnik gradnje lahko lesene hiše dosežejo visoko energetsko učinkovitost.
• Gradnja iz slame: Hiše iz bal slame z debelo izolacijo slame, običajno prekrite z ometom ali glino, lahko ponudijo odlično toplotno izolacijo.
• Zemeljske hiše: Te hiše so delno ali v celoti vkopane v zemljo, kar zagotavlja naravno izolacijo in stabilnost temperature.
• Gradnja s CLT (Cross Laminated Timber): CLT je vrsta večplastnega lesa, ki se uporablja za stene, tla in strehe. Znana je po svoji trdnosti, fleksibilnosti in energetski učinkovitosti.
• Gradnja iz betonskih blokov z izolacijo: Betonski bloki z vgrajeno izolacijo (npr. iz EPS-a ali drugih materialov) so učinkoviti pri zmanjševanju toplotnih izgub.
• Pasivne hiše: To je poseben standard nizkoenergijske gradnje, ki zelo zmanjša potrebo po aktivnem ogrevanju in hlajenju. Pasivne hiše se lahko zgradijo z različnimi tehnikami in materiali, vendar morajo izpolnjevati stroge zahteve glede izolacije, tesnosti in prezračevanja.

Za vse te vrste gradnje je ključnega pomena pravilno načrtovanje, ki upošteva lokalne klimatske razmere, orientacijo stavbe, izbiro materialov in tehnike gradnje. Poleg tega je treba upoštevati tudi učinkovite sisteme ogrevanja, hlajenja in prezračevanja, da bi zagotovili največjo možno energetsko učinkovitost.

Kakšna je razlika med pasivno in nizkoenergijsko hišo?

Pasivne hiše in nizkoenergijske hiše sta oba pristopa k energetski učinkovitosti v gradbeništvu, vendar se razlikujeta po svojih specifikacijah in zahtevah. Tukaj je nekaj ključnih razlik:

1. Energetska poraba:
   • Pasivna hiša: Je zasnovana tako, da zmanjša potrebo po aktivnem ogrevanju in hlajenju na minimum. Strogi standardi, ki jih mora izpolnjevati pasivna hiša, običajno zahtevajo, da poraba primarne energije ne presega 120 kWh/m² letno in da potreba po toploti za ogrevanje ne presega 15 kWh/m² letno.
   • Nizkoenergijska hiša: Medtem ko nizkoenergijske hiše prav tako ciljajo na zmanjšano porabo energije, njihovi standardi niso tako strogi kot pri pasivnih hišah. Tipična nizkoenergijska hiša lahko porabi med 25 do 50 kWh/m² letno za ogrevanje.
2. Izolacija in tesnost:
   • Pasivna hiša: Poudarek je na izjemno debeli izolaciji, visoko učinkovitih oknih in skoraj popolni tesnosti zgradbe, da se preprečijo nepotrebne toplotne izgube.
   • Nizkoenergijska hiša: Čeprav se tudi tukaj uporablja izboljšana izolacija in tesnost, zahteve niso tako stroge kot pri pasivnih hišah.
3. Prezračevanje:
   • Pasivna hiša: Ker so pasivne hiše zelo zatesnjene, je ključnega pomena učinkovit sistem prezračevanja z vračanjem toplote (rekuperacija), ki zagotavlja stalno oskrbo s svežim zrakom in ohranja notranjo klimo.
   • Nizkoenergijska hiša: Čeprav je prezračevanje z vračanjem toplote priporočljivo, morda ni vedno tako ključno kot v pasivnih hišah.
4. Ogrevanje:
   • Pasivna hiša: Zaradi njene visoke energetske učinkovitosti je potrebna minimalna količina aktivnega ogrevanja. Pogosto je dovolj že toplota, ki jo oddajajo prebivalci, električni aparati in sončna svetloba skozi okna.
   • Nizkoenergijska hiša: Čeprav je potrebno manj energije za ogrevanje v primerjavi s tradicionalnimi hišami, je še vedno potreben nekakšen aktiven sistem ogrevanja.
5. Certificiranje:
   • Pasivna hiša: Obstajajo posebni certifikacijski programi za pasivne hiše, ki zagotavljajo, da zgradba izpolnjuje vse zahteve pasivne hiše.
   • Nizkoenergijska hiša: Medtem ko obstajajo nekateri programi za certificiranje nizkoenergijskih hiš, standardi se lahko razlikujejo glede na regijo ali državo.

V obeh primerih je cilj zmanjšati porabo energije in zagotoviti udobno bivalno okolje. Odločitev med pasivno ali nizkoenergijsko hišo bo odvisna od individualnih ciljev, proračuna in lokacije gradnje.

• VIR (1) Re-thinking future
• VIR (2) Treehugger
• VIR (3) Energetska izkaznica
• VIR (4) Big rentz